Z vlakom v Ljubljano

Dan pred materinskim dnem smo se odpravili na prav posebno dogodivščino: Peljali smo se z vlakom v Ljubljano. Na železniški postaji kar nismo mogli dočakati vlaka – zdelo se nam je, da čas teče prav po polžje, saj vlaka ni in ni bilo od nikoder. Vlak sicer ni zamujal, le naše pričakovanje je bilo tako neskončno.

Izstopili smo v Tivoliju in peš odšli do Etnografskega muzeja. Tam nas je pričakala mlada kustosinja. Povabila nas je v notranjost muzeja. Bogata avla muzeja je prebudila spomine nekaterim otrokom, ki so navdušeno začeli vzklikati: “Tukaj sem že bil!” ali “Tega se pa spomnim”!

Najprej smo se ustavili ob mamutovem okostju. Ali veste koliko zob je imel mamut? Dana nam je bila priložnost, da smo se dotaknili mamutovega zoba. Nato smo videli Luno, projekcijo luninega površja in še mnogo zanimivih pojavov. Pod stropom tistega razstavnega prostora je viselo ogromno kitovo okostje.

V muzeju je bilo toliko zanimivosti, da vsega niti nismo mogli pogledati. Videli in tipali pa smo lisičje krzno, božali vidro, šlo skozi maketo podzemne jame, opazovali živali, školjke, šteli žuželke in občudovali minerale in “diamante”.

Po dobri uri obiska v muzeju nas je predramilo kruljenje v otroških želodčkih. Sprehodili smo se mimo Cankarjevega dom, Parlamenta, Maximarketa do Kongresnega trga, kjer smo na klopcah ob Sidru zmazali najokusnejši sendvič. Ko smo se okrepčali, smo se sprehodili čez Ljubljanico, do Prešernovega trga, kjer je sledilo obvezno skupinsko fotografiranje, nazaj čez Tromostovje do Magistrata in Robovega vodnjaka, mimo stolnice do tržnice, in Zmajskega mostu. Čez Mesarski most, na drugo stran Ljubljanice in počasi do Prešernovega trga, po Čopovi do Tivolija.

V Tivoliju smo imeli še dovolj časa, da smo preizkusili igrala na igrišču. Nato smo šli proti postaji Tivoli, kjer smo pričakali vlak in se polni lepih vtisov in utrujeni od dolge hoje po našem glavnem mestu odpeljali nazaj v Logatec.

Otroci Modre sobe, Moja, Darija in Špela